Letošnji božični prazniki pri sestri na zasneženih pobočjih. In to kar celih deset dni. Že dolgo ne takšnih počitnic. Pa še zima je poskrbela za obilico snega. Po dolgih sušnih letih, ko so bile zime večinoma zelene, bo letos prišel čas, da v kleti pobrskam in poiščem tekaške smuči. Letos bo več kot dovolj časa za tek na smučeh, upam samo, da bodo tekaške progo okrog vasi kjer živi sestra urejene, da bom lahko naredil nekaj krogov. Prišel je čas odhoda, družina se je samo nasmehnila, ko je videla kako v avtomobil zlagam tudi tekaške smuči, njihovi igrivi pogledi mi dajo vedeti, da so se kar pozabavali na moj račun, pa tudi naš štirinožni kosmatinec je veselo mahal z repkom.
Samo nasmehnem se, sedem za volan in odpravimo se na dolgo pot, polno snežnih cest in dogodivščin na njej. Potovali smo enkrat več časa kot po navadi, pa vendar srečno prispeli na cilj. Sestra in svak sta nas že nestrpno pričakovala. Takoj, ko smo odprli vrata avtomobila se je naš kosmatinec pognal v globok sneg, kakšna radost, kakšno veselje. Prtljago zložimo iz avtomobila, ko iz njega potegnem še tekaške smuči pa naenkrat tišina. Pogledam čez streho avtomobila, vsi skupaj se hudomušno nasmihajo in z dlanjo pokrivajo usta, da ni slišati glasnega smeha. Boste že videli, vam že pokažem, vsak dan bom šel na tek na smučeh, pomislim sam pri sebi. Ure prijetnega druženja so minevale, prav tako dnevi in prišel je čas za odhod.
Avto napolnjen s prtljago in novoletnimi darili. Svak pride izza vogala in nekaj godrnja sam pri sebi. Nekdo je vrgel nove tekaške smuči kar v zabojnik za odpadke, pove ko stopi do nas, da se poslovimo. Vsi pogledi se naenkrat obrnjeni k meni, skomignem z rameni, ne vem, še dodam, se pozdravimo in odrinemo proti domu. Tek na smučeh je zdaj že moja preteklost.…