Ko sem prvič stopil na gradbišče kot pripravnik, sem bil poln adrenalina in malo tudi strahu. Nisem vedel, kaj točno pričakovati, a sem se zelo veselil, da bom končno delal nekaj posebnega. Nekaj, kar se vidi, otipa in ostane. V glavi sem imel predstave o tem, kako bom pomagal graditi hiše, dvigoval opeke, mešal beton, bil ‘pravi moški’. Nisem pa razmišljal o eni stvari: delovna zaščita.
Prvi delovni dan sem prišel v starih supergah in navadni jopi. Čelado so mi sicer dali, a očitno nisem izgledal preveč resno. Starejši sodelavec me je pogledal, kot da se hecam: ‘A ti misliš, da si na sprehodu?!’ je vprašal s tistim robatim tonom, ki pa je imel vseeno neko tisto očetovsko toplino. Potem me je peljal do kontejnerja, kjer se nahaja njegova delovna zaščita in mi pokazal, kaj vse potrebujem: čevlje s kovinsko kapico, delovne hlače, rokavice, zaščitna očala in jakno z odsevnimi trakovi. Nisem imel pojma, da obstaja toliko stvari, ki te lahko zaščitijo in zakaj so sploh pomembne.
Šele tisti dan, ko je enemu izmed sodelavcev z višine padel kos deske, sem zares razumel. Deska je pristala točno tam, kjer sem stal le nekaj minut prej. Slišalo se je, kot da je udarila po železu. Če ne bi imel čelade, ne vem, kako bi se končalo.
Od takrat naprej je delovna zaščita bila nekaj, kar sem jemal strogo resno. Ne zato, ker sem moral, ampak ker sem razumel. Na gradbišču ni prostora za ego ali ‘meni se pa ne more nič zgoditi’. Delovna zaščita ni samo oprema, je spoštovanje do sebe, do sodelavcev in do dela, ki ga opravljaš.
Zdaj, ko imam že nekaj let izkušenj, sam opozarjam nove fante, če pridejo nepripravljeni. Ponavljam besede, ki mi jih je takrat namenil starejši sodelavec, ker vem, da je imel prav. In upam, da bodo tudi oni enkrat razumeli, zakaj je delovna zaščita nekaj, kar ti lahko reši življenje.…