Ker je sestra naredila presenečenje za svoj rojstni dan in nas povabila na pohod, nisem mogla zavrniti, čeprav sem imela poškodbo na roki. Kako naj zavrnem sestro, tega si res nisem želela. Sem pa se pozanimala, kam gremo in kako dolgo bomo hodili. Ko sem zvedela, da je pot lepa in lahka, sem našla rešitev za mojo roko in to je bila opornica za roko. Najprej sem razmišljala, če jo sploh potrebujem, potem pa sem kar hitro videla, da me roka še preveč boli, da je ne bi potrebovala.
Ko je prišel dan, da smo šli na pohod, mi je opornica za roko prišla še kako prav. Čeprav so me vsi gledali malo čudno, se s tem nisem obremenjevala. Kajti tako sem lahko s sestro praznovala ta dan. Brez opornice bi imela bolečine in se ne bi počutila dobro. Tako pa je opornica za roko pripomogla, da je moja roka počivala in nisem imela bolečin. Pohod je bil dolg eno uro. Ker smo se imeli tako lepo, enostavno na roko nisem pomisila. Kako sem bila srečna, ker me roka ni prav nič bolela. Tako sem lahko uživala v pohodu kot vsi ostali.
Poškodovala sem si roko pri padcu. Nerodno sem stopila in sem padla. Tako sem se ujela z rokami. Tisti dan sem bila prepričana, da je vse ok in da si nisem nič poškodovala. Naslednji dan pa so se začele bolečine v levi roki. Tako sem si pošteno v roki nekaj pretegnila. To sem kar hitro spoznala. Večina časa mi je uspelo, da sem z roko počivala, včasih pa tudi ne. En ta čas je bil ravno pohod. Vendar me je rešila opornica za roko. Ne predstavljam si, da sem tisti dan šla na pohod brez nje. Mislim, da bi si tako podaljšala zdravljenje za kar nekaj dni. Tako pa je opornica za roko poskrbela, da je moja roka na pohodu počivala. Prav nič je nisem premikala.